Pleši, dokler igra glasba

Vedenjske pristranskosti so ena najtežje odpravljivih osebnostnih značilnosti.




V finančni teoriji poznamo številne. Od pretirane samozavesti in optimizma do iskanja še tako nebistvenega podatka za podporo svoje teorije. Če nas lahko omenjene omejitve že na osebni ravni včasih drago stanejo, so še bistveno dražje na ravni političnih odločevalcev. Še posebno težavno pa je odločanje v času realnih sprememb okolja kot recimo čas krize in prosperitete.

V zadnjih desetletjih se je izkazalo, da imajo največ moči pri zmanjševanju nihanja ekonomskega cikla centralne banke. Pri tem pa se njihove napake izkažejo kot izjemno drage za vso družbo. Tiščanje glave v pesek v času ".com" balona na prehodu v novo tisočletje in nepremičninskega balona pred dobrimi desetimi leti sta samo dve izmed napačnih odločitev ameriške centralne banke, ki so stresle ves svet.

A obstajajo tudi javnosti manj poznane. Izpostavil bi napake prejšnjega guvernerja Evropske centralne banke Jean-Clauda Tricheta. Glavni cilj iz statuta omenjene institucije je inflacija malo pod dvema odstotkoma na leto. A gospod je prevzel vodenje ECB v relativno dobrih časih in je svoje zadolžitve opravljal zelo dobro. Na pragu finančne krize, ko smo se samo spraševali, katera banka bo prva padla, je presenetil z dvigom obrestnih mer (2008), ker ga je bolj skrbel kratkoročni inflacijski cilj. Spet drugič pa je v krhkem gospodarskem odboju 2011 presenetil z dvema dvigoma obrestnih mer in ponovno preprečil plačne pritiske v jedrni Evropi (višjo inflacijo), a hkrati popolnoma ustavil gospodarsko okrevanje v periferni Evropi.

S prevzemom funkcije novega guvernerja pa je v ECB zapihal južni veter, ki je celotno politiko banke podredil kriznemu času z izjemno stimulativno denarno politiko (znižanju kratkoročnih in dolgoročnih obrestnih mer) in naslavljanju kapitalske fragmentacije. S preprostimi besedami, želja je, da pek na Portugalskem, v Italiji, Nemčiji in drugje znotraj evrskega območja plačuje isto obrestno mero za posojilo.

A anketni podatki pričakovanj menedžerjev, ki se že skoraj celo leto zadržujejo na visokih nivojih (nad 55), oživitev gospodarske rasti (nad 2 odstotkoma za leto 2017) ter padca brezposelnosti pod 9 odstotkov oktobra kažejo, da so stimulativni ukrepi denarne politike naredili svoje in smo vstopili v obdobje gospodarske blaginje. Manjkajoča podatka sta tako inflacija in rast plač, ki pa imata običajno zamik in sta verjetno pod vplivom nove industrijske revolucije.

A verjetno strah pred novo recesijo in neuspehom Maria Draghija in ECB drži v šahu in posledično v po moji oceni prestimulativni monetarni politiki. Na drugi strani pa omogoča zabavo na finančnih trgih in napihovanje bančništva v senci. Za dogodke jutri pa bo moral poskrbeti nov guverner, ki nastopi leta 2019.

Primož Cencelj, KD Skladi